Meditacijo navadno razumemo kot aktivnost – kot nekaj, kar počnemo. “Meditiram,” rečemo in s tem večinoma mislimo na usmerjanje pozornosti na to ali ono zaznavo, recimo dih, plamen sveče ali mantro. Namen takšne meditacije je postopno umirjanje uma, saj z osredotočanjem na določen objekt pozornost odvzemamo nadležnim mislim.
Meditacija preproste prisotnosti je nekaj zelo drugačnega. Ni aktivnost, ampak stanje. Je stanje bivanja v sedanjosti, v katerega pridemo z uvidom, trenutno, ne postopoma z delovanjem. Tudi ohranja ga uvid, vsak trenutek znova, ne volja. In kaj je potrebno uvideti, da pridemo v sedanjost? Zelo preprosto: da ne moremo prav ničesar narediti, da bi vanjo prišli. Oziroma drugače: da nas vse, kar poskušamo narediti, da bi vanjo prišli ali v njej ostali, od nje odvrača. Če si sedanjost zadamo za cilj, jo nujno zgrešimo, saj smo jo postavili v prihodnost.
To je popolnoma logično, pa vendar pred dejanskim uvidom izjemno težko dojemljivo. A četudi ni mogoče ničesar narediti, da bi prišli v sedanjost, je mogoče kaj narediti, da uvidimo, da v njej že smo. Delavnica in skupina meditacije preproste prisotnosti sta namenjeni vzniku in poglabljanju tega uvida. Če slutite, da meditacija ne bi smela biti naporna in če vsaj načeloma razumete, da sedanjosti ni mogoče doseči v prihodnosti, sta pravi za vas.