Veščina pogovarjanja

Pogovarjanje se zdi nekaj samoumevnega, a vendar: zakaj se tolikokrat ne razumemo in kako pogosto imamo zares globok in izpolnjujoč pogovor - še posebno z ljudmi, ki nam pomenijo največ? Slabe komunikacijske navade in utrjeni vzorci nesporazumov v bližnjih medosebnih odnosih so žal pravilo, ne izjema. Predvsem imamo težave s pogovorom o doživljanju, kjer največkrat ne znamo prav izraziti tega, kar čutimo, in tudi ne znamo zares slišati, kaj nam skušajo o sebi povedati drugi. Tako se razvijejo nesporazumi in prepiri, občutki ločenosti in osamljenosti. Ker ne znamo sprejemati in razumeti drugih in ker se od njih ne čutimo sprejeti in razumljeni, se ujamemo v krog napornega vzdrževanja lastne predstave o sebi in podobe za druge. To nam jemlje veselje do življenja in zavira razvoj medosebnih odnosov.

Bistvo veščine pogovarjanja je zavedanje razlike med osebnim, subjektivnim, ter javnim, objektivnim, na ravni vsakokratne komunikacijske situacije. Večina prizadetosti v medosebnih odnosih izvira iz nerazumevanja te razlike in zatekanja k varnemu, neosebnemu debatiranju, ki je primerno za komunikacijo o objektivnem svetu, ko bi situacija zahtevala pogovor o subjektivnem.

Razlika med debatiranjem in pogovarjanjem se kaže na ravni odnosa do komuniciranja, na ravni odnosa med partnerji v komunikaciji, na ravni odnosa do vsebine komunikacije ter na ravni same uporabe besed, besednih zvez in drugih izraznih sredstev. Namen dejavnosti, ki jih ponujam v zvezi z veščino pogovarjanja, je ozaveščanje razlike med debatiranjem in pogovarjanjem na vseh teh ravneh, razumevanje primernosti uporabe pogovarjanja v različnih komunikacijskih situacijah, predvsem pa spoznavanje načel pogovarjanja in konkretnih komunikacijskih prijemov, ki pogovarjanje olajšujejo.