Ali ni samospoznavanje kot odprto raziskovanje v nasprotju s težnjo k celovitosti?

Na prvi pogled bi se res lahko zdelo tako. Je pa narava zavesti taka, da v njej ne moreta hkrati obstajati dve neskladni vsebini. Če na primer ozavestimo, da imamo dve nasprotujoči si prepričanji, pri čemer enega zagovarjamo v nekaterih situacijah, drugega pa v drugih (kar je precej pogosto), se bo moralo nekaj zgoditi. Ali se bo oblikovala nova raven razumevanja, na kateri se bo pokazalo, da si dejansko ne nasprotujeta, ali bo eno prepričanje prevladalo nad drugim, ali pa se bosta medsebojno izničili in ju bo nadomestilo neko tretje prepričanje. V vsakem primeru bomo na koncu tega procesa bolj celi kot smo bili prej. Odprtost samospoznavanja pomeni, da ni usmerjeno k vnaprej postavljeni predstavi o končnem cilju, ne pa, da nima smeri. Vsekakor vodi k celovitosti, pri čemer pa smo odprti glede tega, kako naj bi ta celovitost na koncu izgledala in kaj naj bi pomenila.