Zgolj biti je nekaj najlažjega in hkrati najtežjega. Nekaj najlažjega iz preprostega razloga, da za to ni treba nič narediti. Nekaj najtežjega iz popolnoma istega razloga. Naša življenja so razpeta v čas, ki ga večino preživimo v doseganju nekoč v preteklosti zamišljene prihodnosti. Ustaviti se v sedanjosti, zares opustiti doseganje in delovanje, ne pomeni nič manj kot opustiti predstave o sebi, s tem pa tudi lastno identiteto. Ker na to večinoma nismo pripravljeni, tudi meditiramo navadno tako, da delujemo: nadzorujemo svoje fiziološke procese, usmerjamo pozornost na to ali ono zaznavo, v umu poustvarjamo takšno ali drugačno vsebino. Meditacija preproste prisotnosti je nekaj povsem drugačnega. Gre za neposredno soočenje s paradoksom nedelovanja: sedanjost nastopi in se poglablja kot posledica zaporednih uvidov v dejstvo, da sedanjosti ni mogoče dosegati. V predavanju o delovanju in nedelovanju, o tem, kaj je možno vaditi in česa ne, o psihodinamiki meditacije in odporov do nje, o težavah in umetnosti združevanja trenutka in časa ter nenazadnje o temeljni radosti, ki čaka le na to, da jo nehamo iskati, da nas lahko prevzame.